Rok Tamše: Odgovor

Rok Tamše je v Delu spisal kolumno v kateri rogovili čez Viranta in njegovo politično obnašanje. Tamšetu ni všeč, da je Virant včeraj zavrnil vstop v koalicijo z Jankovićem, zato se sprašuje, kaj si o Virantu misli 92.282 volivcev DLGV. Tamše je jasen: sam ne bi rad bil v vlogi volivca, ki je 4. decembra lani Virantu in njegovi listi namenil svoj glas. Tamše svojo trditev, s katero Virantu pripiše razcepljeno osebnost in ga označi kot 'moža, ki ne ve, kaj bi rad', podkrepi s številnimi primeri. Poglejmo, kje se mu zatakne.

Tamšetov argument: Tamšeta moti dejstvo, da se Virant pogaja z Janezom Janšo. Pravi, da je obljubljal drugače. Tamše razloži, da je Virant ustanovil stranko zato, ker mu je bilo dosti starih obrazov, stare politike.

Moj odgovor: Gregor Virant je nov obraz, je nova politika. Če bi Gregor Virant bil star obraz in stara politika, potem bi v koalicijo z Jankovićem stopil že včeraj in se mi danes ne bi spraševali o tem, kakšne barve bo jutri Jankovićeva zastava. O tem, ali bo Virant vladal, ali pa bo namesto tega konstruktivna opozicija, Rok Tamše danes, ko to pišem, še ničesar ne ve. Zato, menim, so špekulacije o Virantovih interesih v tem trenutku nenavadne in presenečajo. Vse, kar je jasno, je to, da se DLGV pogovarja o možnih programskih enakostih z edino koalicijsko alternativo, ki trenutno obstaja in ima hkrati tudi mandat drugo-uvrščene stranke teh predčasnih volitev.

Tamšetov argument: Tamše povzema včerajšnjo Virantovo izjavo v Odmevih, s katero se Virant opredeljuje do Janeza Janše, meni, da Janša ni ne optimalen ne idealen kandidat za mandatarja, in zaključuje, da Virant 'eno govori, drugo pa dela', saj se z Janšo danes še pogaja.

Moj odgovor: Gregor Virant še vedno meni, da Janša ni ne optimalen ne idealen kandidat za mandatarja in v nobenem trenutku tega svojega mnenja ni spremenil. Vsaj sama tega nisem slišala. DLGV se z Janezom Janšo pogovarja, ker je edina koalicijska alternativa, ki trenutno obstaja in ima hkrati tudi mandat drugo-uvrščene stranke teh predčasnih volitev.

Tamšetov argument: Tamšeta moti, da je Virant 'ekspresno vrnil' del nadomestila za ministrsko plačo, pri čemer ni jasno, ali ga moti dejstvo, da je vrnil zgolj del tega nadomestila to, da je nadomestilo sploh vrnil ali dejstvo, da se je Virant pred napadi branil z besedami, da s prejemanjem nadomestila ni kršil zakonov in zaradi tega nima slabe vesti.

Moj odgovor: Gregor Virant s prejemanjem nadomestila še vedno ni kršil nobenega zakona in, verjamem, še vedno nima slabe vesti.

Tamšetov argument: Tamšetu ni všeč, da je Gregor Virant s predlogom sestave vlade narodne enotnosti 'poskušal malo drugače'. Tamšeta moti predvsem to, da Virant novinarjem na novinarski konferenci ni predstavil kandidata za sestavo vlade narodne enotnosti.

Moj odgovor: Gregor Virant je poslanec, predsednik stranke DLGV in predsednik državnega zbora. Gregor Virant ni tudi predsednik republike Slovenije. Gregor Virant kot tak ne more predlagati, imenovati ali ustoličiti mandatarja vlade narodne enotnosti. Lahko pa, in to najbrž ni sporno, si take vlade vseeno želi.

Tamšetov argument: Tamše se do Virantovega poziva poslancu DLGV Ivanu Vogrinu naj se otrese nesoglasij s svojimi strankami in jim dostavi že plačano blago ali sicer odstopi kot poslanec, odzove s skepso. Tamše ne pojasni, zakaj se mu Virantov ukrep ne zdi primeren. Sklepam, da bi Tamše želel, da Virant Vogrina iz svoje stranke brezkompromisno izključi.

Moj odgovor:  Ivana Vogrina so v parlament izvolili državljani republike Slovenije. Gregor Virant se je do napak poslanca glasno in jasno opredelil. Ivan Vogrin v primeru, da svojih obljub ne bo držal in upnikom do marca letos ne bo dostavil kupljenega materiala, ne bo več poslanec.

Roka Tamšeta pozivam, da se prihodnjič, ko bo dvomil o zadovoljstvu volivcev s političnim obnašanjem predsednika DLGV, do dela predsednika te stranke opredeljuje s konkretnejšimi argumenti.

Test

test

Moti me

Po volitvah, na katerih je SDS Janeza Janše zasedla drugo mesto in z dobrimi šestindvajsetimi odstotki postala stranka, ki v parlamentu zaseda drugo mesto, se je v medijih pričelo pisati o tem, zakaj SDS ni dobila več glasov in kako, da je volitve izgubila. Te vrste objav v politologiji imenujemo framing, nekako najbližji slovenski prevod, ki se ga spomnim, bi bil 'uokvirjanje' pri čemer imam v mislih način kako novinarji ali tisti, ki sporočilo prenašajo, samemu bistvu podatkov dodajo neko drugo vrednost, običajno tako, s kakršno vplivajo na javno mnenje. Ravno zaradi tega pogosto govorimo o levih in desnih medijih, o takih pač, ki (predvsem) politične informacije prenašajo na tak način, da zagovarjajo in promovirajo te ali one politike, njihove programe, dosežke ali padce.

V zadnjem času smo v Sloveniji bili priča načinu prenosa informacij, ki mu v angleščini pravimo horse-race framing. Te vrste besedil temeljijo na javno-mnenjskih raziskavah in se osredotočajo na dialektiko, ki na eni strani poudarja zmagovitost neke ekipe, posameznika ali na drugi, njegov poraz, neuspeh. Kot sem nakazala že v uvodu, je takšne analize bila deležna predvsem Janševa SDS – novinarji jo sistematično opredeljujejo kot poraženko teh volitev, četudi je stranka za prvo uvrščeno Jankovičevo Pozitivno Slovenijo zaostala za dva odstotka in tako postala drugo uvrščena stranka letošnjih parlamentarnih volitev.

Način, kako se novinarji opredeljujejo do zmagovalk in poraženk teh volitev me moti zato, ker je napačen. Če moramo o volitvah in njenih rezultatih govoriti v jeziku zmagovalcev in poražencev, potem sama v tej sliki vidim zgolj eno zmagovalno stranko, Jankovičevo Pozitivno Slovenijo, brez Pahorjeve SD, in set poraženk, od Jelinčičeve Nacionalne stranke do Kresalove Liberalne Slovenije, Čuševih Zelenih Slovenije, Golobičevega Zares in ostalih strank, ki se niso uvrstile v parlament. Moje merilo pri tem je jasno – zmaga lahko samo stranka z največ glasovi, izgubijo stranke, ki niso dosegle niti toliko glasov, da bi svoj program in voljo ljudi lahko zastopale v parlamentu. Krajše, ljudje teh strank ne želijo med tistimi, ki bodo krojile našo politiko.

Zato me moti, da se v isto skledo meša različne ostale abstraktne operacionalizacije, kot so:

Prvič, poražene stranke so tiste, ki so na volitvah dobile manj od pričakovanega (ali manj glasov, kot so jim napovedovale javno mnenjske ankete).

Drugič, med zmagovalne stranke spada tista stranka, ki se je po poraznemu mandatu pobrala in na volitvah dosegla več glasov od pričakovanega (ali tistega, kar so jim napovedovale javno-mnenjske ankete).

Tak način ocenjevanja me torej moti, ker je napačen. Napačen zato, ker je abstrakten, ni tehničen, ni niti najmanj natančen in ne preživi najmanjšega spopada argumentov. Če zmagam, ne zmagam zato, ker sem izpolnila neka pričakovanja in ne izgubim, ker jih nisem. Zmagam, ker sem v nečem najboljša oziroma me, v našem primeru, kot tako vidi večina volivcev. Zmaga v jeziku volitev zato ni nekaj, kar se dogaja na osebni ravni neke stranke, pač pa je rezultat, je dejstvo in so številke in to, menim, bi moralo biti jasno vsem.