Moti me

Po volitvah, na katerih je SDS Janeza Janše zasedla drugo mesto in z dobrimi šestindvajsetimi odstotki postala stranka, ki v parlamentu zaseda drugo mesto, se je v medijih pričelo pisati o tem, zakaj SDS ni dobila več glasov in kako, da je volitve izgubila. Te vrste objav v politologiji imenujemo framing, nekako najbližji slovenski prevod, ki se ga spomnim, bi bil 'uokvirjanje' pri čemer imam v mislih način kako novinarji ali tisti, ki sporočilo prenašajo, samemu bistvu podatkov dodajo neko drugo vrednost, običajno tako, s kakršno vplivajo na javno mnenje. Ravno zaradi tega pogosto govorimo o levih in desnih medijih, o takih pač, ki (predvsem) politične informacije prenašajo na tak način, da zagovarjajo in promovirajo te ali one politike, njihove programe, dosežke ali padce.

V zadnjem času smo v Sloveniji bili priča načinu prenosa informacij, ki mu v angleščini pravimo horse-race framing. Te vrste besedil temeljijo na javno-mnenjskih raziskavah in se osredotočajo na dialektiko, ki na eni strani poudarja zmagovitost neke ekipe, posameznika ali na drugi, njegov poraz, neuspeh. Kot sem nakazala že v uvodu, je takšne analize bila deležna predvsem Janševa SDS – novinarji jo sistematično opredeljujejo kot poraženko teh volitev, četudi je stranka za prvo uvrščeno Jankovičevo Pozitivno Slovenijo zaostala za dva odstotka in tako postala drugo uvrščena stranka letošnjih parlamentarnih volitev.

Način, kako se novinarji opredeljujejo do zmagovalk in poraženk teh volitev me moti zato, ker je napačen. Če moramo o volitvah in njenih rezultatih govoriti v jeziku zmagovalcev in poražencev, potem sama v tej sliki vidim zgolj eno zmagovalno stranko, Jankovičevo Pozitivno Slovenijo, brez Pahorjeve SD, in set poraženk, od Jelinčičeve Nacionalne stranke do Kresalove Liberalne Slovenije, Čuševih Zelenih Slovenije, Golobičevega Zares in ostalih strank, ki se niso uvrstile v parlament. Moje merilo pri tem je jasno – zmaga lahko samo stranka z največ glasovi, izgubijo stranke, ki niso dosegle niti toliko glasov, da bi svoj program in voljo ljudi lahko zastopale v parlamentu. Krajše, ljudje teh strank ne želijo med tistimi, ki bodo krojile našo politiko.

Zato me moti, da se v isto skledo meša različne ostale abstraktne operacionalizacije, kot so:

Prvič, poražene stranke so tiste, ki so na volitvah dobile manj od pričakovanega (ali manj glasov, kot so jim napovedovale javno mnenjske ankete).

Drugič, med zmagovalne stranke spada tista stranka, ki se je po poraznemu mandatu pobrala in na volitvah dosegla več glasov od pričakovanega (ali tistega, kar so jim napovedovale javno-mnenjske ankete).

Tak način ocenjevanja me torej moti, ker je napačen. Napačen zato, ker je abstrakten, ni tehničen, ni niti najmanj natančen in ne preživi najmanjšega spopada argumentov. Če zmagam, ne zmagam zato, ker sem izpolnila neka pričakovanja in ne izgubim, ker jih nisem. Zmagam, ker sem v nečem najboljša oziroma me, v našem primeru, kot tako vidi večina volivcev. Zmaga v jeziku volitev zato ni nekaj, kar se dogaja na osebni ravni neke stranke, pač pa je rezultat, je dejstvo in so številke in to, menim, bi moralo biti jasno vsem.